Flavta

Flavta je pihalni inštrument. Razvila se je iz preprostih piščali. Arheološke izkopanine pričajo, da so jih uporabljali že v prazgodovini.

Skozi tisočletja se je spreminjala. Dobivala je nove oblike in imena. Tako se je iz preproste pastirske piščali razvila v sodoben inštrument, narejen iz plemenitih kovin – srebra, zlata ali platine.

Svoje ime je dobila iz staroprovansalske besede “flaut”. V 14. stol. je v zapisih prvič omenjena prečna flavta “flavto traverso”. Za 18. stol. lahko rečemo, da je zlata doba flavte. V baroku se je uveljavila kot solistični in orkestrski inštrument.. Veliki glasbeni ustvarjalci te dobe (J. S. Bach, Händel, Telemann) so dali flavti zelo pomembno literaturo. V 19. stol. so se zgodile bistvene spremembe v konstrukciji flavte s sistemom zaklopk, ki ga je leta 1832 uvedel Theobald Boehm (1794-1881). Temu velikemu flavtis-tu in genialnemu izdelovalcu flavt gre zasluga za današnjo obliko flavte z zaklopkami.

Flavta je zaradi specifičnega tona in izjemnih tehničnih zmogljivosti priljubljen solistični in ansambelski/orkestrski inštrument v različnih glasbenih zvrsteh od klasične do jazz, rock in pop glasbe.

Družino flavt sestavljajo: piccolo, flavta, alt flavta, bas flavta, kontrabas flavta, subkontrabas flavta in flavta d`amore.

SPLOŠNI CILJI PREDMETA FLAVTA:

• dobijo interes za spoznavanje flavte in igranja nanjo,
• razvijajo obvladovanje notnega teksta v kompozicijskem, oblikovnem in stilnem smislu,
• spremljajo zgodovinski razvoj flavte in glasbe,
• razvijajo izvajalske spretnosti, koordinacijo rok, jezika in dihanja,
• se učijo dihanja z glasbo in doživljanja ritma,
• se navajajo na samokontrolo in kontrolo tona,
• razvijajo sposobnosti in koncentracijo pri javnem nastopanju,
• se seznanijo z različnimi možnostmi skupinskega muziciranja,
• si oblikujejo odnos do glasbe in s tem do splošne glasbene kulture.
• spoznavanje flavte, pravilna drža telesa in flavte,
• uvajanje v igro lestvic in akordov,
• spoznavanje osnov glasbene teorije,
• spoznavanje tonov in lege na flavti,
• razvijanje tona in njegovih lastnosti (trajanje, moč),
• razvijanje občutka za ritem,
• igranje z lista in glasbeni spomin,
• igranje preprostih skladb ob učiteljevi spremljavi,
• razvijanje vseh tehničnih prvin,
• igranje zahtevnih skladb,
• razvijanje občutka in zvoka,
• spoznavanje osnov improvizacije,
• sodelovanje z drugimi instrumentalisti,
• spoznavanje različnih glasbenih stilov.